Ozadje osvoboditve zapornikov iz Starega piskra
(Vir: Muzej Novejše Zgodovine Celje in Wikipedia)

Stári písker je bil zapor v središču Celja. Pred drugo svetovno vojno je bil to zapor za ženske. Z nemško zasedbo mesta Celja in tega dela Slovenije so prevzeli tudi ta zapor, ki so ga uporabili za zapiranje, mučenje in usmrtitve pripadnikov Narodnoosvobodilnega boja in ostalih vojaških formacij, ki so bili proti Nacistični Nemčiji. Med vojno so tukaj nemške zasedbene sile usmrtile 374 talcev.

Leta 1944 so partizani uspeli osvoboditi več kot tristo zapornikov iz zapora in naš film se vrti okoli tega dogodka.

Nemška ofenziva pozimi 1944/45 je sprožila nov val aretacij in streljanj talcev. Število zapornikov v Starem piskru se je drastično povečalo, zapornikom – ujetim borcem in terenskim sodelavcem odporniškega gibanja Osvobodilne fronte pa je grozilo, da bodo brez sojenj ali po zelo hitrem sojenju, obsojeni na smrt.


V noči iz 14. na 15. december 1944 se je skupina šestih, v nemške uniforme preoblečenih partizanskih aktivistov okrajnega komiteja KPS in OF za Celje-mesto, mimo močnih nemških postojank,  prikradla v sam center mesta ter ob pomoči zaporniškega paznika razorožila stražarsko posadko zapora. Brez enega izstreljenega naboja jim je uspelo osvoboditi večje število zapornikov (nemško poročilo jih navaja 129) ter se po isti poti uspešno vrniti. Del osvobojenih zapornikov so Nemci kasneje sicer ujeli, večini pa je vendarle uspelo uiti zasledovalcem, priti na varno ali pa se pridružiti partizanom.

Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra zato nedvomno pomeni največjo, pa čeprav v veliki meri spontano in improvizirano, akcijo odporniškega gibanja, izpeljano v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja.

Osvoboditelji so bili: Jože Gaber – Brus, Ivan Grobelnik – Ivo, Riko Presinger – Žarko, Martin Klančišar – Nande, Jože Zelinka – Očka in Dominik Lebič – Boris.

Danes se v tem poslopju nahaja mladinski prevzgojni zavod.